Zvečer,
ko se mi že pomalem odpravljamo spat, se na nebu zvezde zbude. Pomanejo
si oči, iz belih meglic si natočijo rose in si v njej umijejo svetla
lica. Počešejo si srebrne lase, popijejo kavo, kot je že navada za
zajtrk, potem pa se odpravijo vsaka na svoje mesto na nebu, da bodo
tamkaj svetile vso dolgo noč. In svetijo z neba velike in majhne, stare
in mlade, svetijo in ljudem veselje delajo...
Frane Milčinski – Ježek
Ni komentarjev:
Objavite komentar