...vsako leto je na Zgornji Velki, v času prve nedelje v avgustu, tradicionalno žegnanje - SNEŽNIČINA. Ob sedmi uri je prva sveta maša za farane.
Nastanek cerkve sodi v čas kužnih epidemij. Takrat so v bližini gradu
Trate, na desni strani reke Mure na Einsiedelbergu leta 1689 zgradili
majhno cerkvico, imenovano Marija Snežna. V njej so prebivali menihi
puščavniki – eremiti. Cerkev so v dobi jožefinskih reform leta 1788
podrli in nato v letih 1789–1791 zgradili novo cerkev. Za njeno gradnjo
so Velčani uporabili ves material razpadajoče cerkve na Einsiedelbergu.
Vsa dela je vodil takratni kaplan pri Mariji Snežni, Matija Purgaj, ki je
v njej imel tudi prvo mašo.
Cerkev je enoladijska s prizidanim kvadratnim zvonikom. Ob južni fasadi je razpelo s Križanim. Notranjščina je obokana, ob ladji so kapele. Oprema cerkve je baročna.
Leta 2009 je bila razglašena za romarsko pot.
Ob cerkvi je obnovljen vodnjak, na katerem lahko preberemo verze Toneta Kuntnerja: »Ne boš odšel lačen, ne boš odšel žejen, človek popotni z Marije Snežne. Tu se naužiješ lepote in mira, napiješ resnice iz čistega vira.«
Ob deseti uri pa je slavnostna maša v čast Mariji Snežni...
Že dopoldan se prične prireditev na igrišču za šolo, kjer bo zvečer tudi velika vrtna veselica. Za šolo je tudi ringlšpil(vrtiljak)...
Zjutraj je vse še v velikem pričakovanju in pripravljanju...
Sladki medenjaki in lectovo srce ( srce, ki simbolizira ljubezen, veselje, praznovanje – skratka vse dobro in lepo) ter medica so skoraj obvezen nakup, prav tako obisk suhe robe...
...po maši je vrvež ljudi med stojnicami barvit, znanci se srečujejo in veselo pozdravljajo, poklepetajo ob kupici, otroci se veselijo balonov, vetrnic, sladkorne pene in predvsem ringlšpila...
Z vnukom sva našla miško in smejočo kuhlo, ki se smeji, četudi jed prismodi, pri Ribinčanu...
Začetki suhe robe segajo daleč nazaj, saj je znano, da so družine, vse kar so rabile, izdelovale doma: od sukna, platna, obleke, raznega orodja, do pohištva in drugih stvari. Že stari Slovani so se ukvarjali z obrtjo na ta način, da je ena vas že po tradiciji ohranjala isto rokodelstvo, ki se je prenašalo iz roda v rod.
Ribniška suha roba se prvič omenja v loški sejemski listini iz 14. st., njeno izdelovanje pa gotovo seže nazaj v davne čase. Leto 1492 je za Ribničane velikega pomena, saj so s krošnjarskim patentom, ki ga je izdal cesar Friderik III., dobili dovoljenje,da izvažajo v sosednje države platno in razne lesene predmete, izdelane doma.
Po več kot 500 letih se je tradicija izdelave in prodaje lesenih izdelkov ohranila do današnjih dni.
Da podprem domače obrtništvo, sem si privoščila še cekar...
Cekarji se štejejo med slamnikarske izdelke. Postali so nepogrešljiva sestavina ženske narodne noše.
Cekarje so pletli iz belih, rdečih, zelenih in modrih obarvanih kit. Okraševali so jih s stiliziranimi vzorci (srčki) ter monogrami (IHS). V cekar se položi vezen ali klekljan prt, ponavadi je bele barve s pisano vezenino. Zraven paše še šopek nageljnov ali kakega drugega cvetja.
Izdelovalci cekarjev so zelo redki.
Tudi lajnarji se še le redko pojavljajo...
Pa še malo nostalgije , fotografije izpred približno pedesetih let, ko sem bila enoletna malčica in je na veselici igral moj oče...
Danes vabljeni na veselico, ko vas bo zabaval ansambel Dinamika...
Nastanek cerkve sodi v čas kužnih epidemij. Takrat so v bližini gradu
Trate, na desni strani reke Mure na Einsiedelbergu leta 1689 zgradili
majhno cerkvico, imenovano Marija Snežna. V njej so prebivali menihi
puščavniki – eremiti. Cerkev so v dobi jožefinskih reform leta 1788
podrli in nato v letih 1789–1791 zgradili novo cerkev. Za njeno gradnjo
so Velčani uporabili ves material razpadajoče cerkve na Einsiedelbergu.
Vsa dela je vodil takratni kaplan pri Mariji Snežni, Matija Purgaj, ki je
v njej imel tudi prvo mašo. Cerkev je enoladijska s prizidanim kvadratnim zvonikom. Ob južni fasadi je razpelo s Križanim. Notranjščina je obokana, ob ladji so kapele. Oprema cerkve je baročna.
Leta 2009 je bila razglašena za romarsko pot.
Ob cerkvi je obnovljen vodnjak, na katerem lahko preberemo verze Toneta Kuntnerja: »Ne boš odšel lačen, ne boš odšel žejen, človek popotni z Marije Snežne. Tu se naužiješ lepote in mira, napiješ resnice iz čistega vira.«
Ob deseti uri pa je slavnostna maša v čast Mariji Snežni...
Že dopoldan se prične prireditev na igrišču za šolo, kjer bo zvečer tudi velika vrtna veselica. Za šolo je tudi ringlšpil(vrtiljak)...
Zjutraj je vse še v velikem pričakovanju in pripravljanju...
Začetki suhe robe segajo daleč nazaj, saj je znano, da so družine, vse kar so rabile, izdelovale doma: od sukna, platna, obleke, raznega orodja, do pohištva in drugih stvari. Že stari Slovani so se ukvarjali z obrtjo na ta način, da je ena vas že po tradiciji ohranjala isto rokodelstvo, ki se je prenašalo iz roda v rod.
Ribniška suha roba se prvič omenja v loški sejemski listini iz 14. st., njeno izdelovanje pa gotovo seže nazaj v davne čase. Leto 1492 je za Ribničane velikega pomena, saj so s krošnjarskim patentom, ki ga je izdal cesar Friderik III., dobili dovoljenje,da izvažajo v sosednje države platno in razne lesene predmete, izdelane doma.
Po več kot 500 letih se je tradicija izdelave in prodaje lesenih izdelkov ohranila do današnjih dni.
Cekarje so pletli iz belih, rdečih, zelenih in modrih obarvanih kit. Okraševali so jih s stiliziranimi vzorci (srčki) ter monogrami (IHS). V cekar se položi vezen ali klekljan prt, ponavadi je bele barve s pisano vezenino. Zraven paše še šopek nageljnov ali kakega drugega cvetja.
Izdelovalci cekarjev so zelo redki.
Tudi lajnarji se še le redko pojavljajo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar