...kdo si pa ti...

Sem kar sem, ne morem iz svoje kože, ne maram spreminjati svojih zakoreninjenih načel.

"Dolgo časa nazaj je živel mož, ki je rad igral norčka. Tu in tam si je z največjim veseljem privoščil marsikoga. Nosil je masko, ki je od ljudi zvabila od smeha do joka in raznoraznih grimas. Všeč mu je bilo kar je počel; strašil ljudi in se norčeval iz njihovih podob in občutkov. Oboževal je občutek, ko mu je adrenalin gnal kri po žilah. Rad je imel hojo po robu, saj nikdar ni vedel, kdaj bo padel. Na začetku je masko nosil samo nekaj dni na teden, kasneje si jo je nadel vsak dan. Nositi jo je začel celo med spanjem. Z masko na obrazu je bil nedotakljiv, popoln, skoraj veličasten. Leta so minevala in kar naenkrat je spoznal, da nekaj manjka, da to ni več on. Izgubil je stik s sabo. Nekega dne se je med svojo predstavo zaletel v mladenko in zgodila se je ljubezen na prvi pogled. Toda, ko je hotel z mladenko na večerjo, se ga je ta tako prestrašila, da je zbežala stran. Mož z masko jo je jokajoč prepričeval, da to pravzaprav ni on. Skušal je sneti masko z obraza, pa je ni mogel. Maska se mu je po vseh teh letih prirastla na kožo in postala njegov obraz. Trudil se je in svojo zgodbo razlagal ljudem, pa ni nikogar zanimala. Vsi so nosili maske. Vsi so živeli v zavetju svojih mask in se pretvarjali."

 Kdo si? Tudi ti nosiš masko? Včasih si nadenemo masko v upanju, da se bomo tako lažje skrili pred zunanjim svetom, pred ljudmi, ki nas morda ne bi imeli radi, če bi vedeli, da nismo popolni.
Ljudje iz istega razloga hodijo k plastičnim kirurgom, da spremenijo njihove pomanjkljivosti, da jih naredijo popolne, toda ali so potem srečni. 
Je sploh , kje na svetu kdo, ki ve kaj je popolno?
 

In prav zato  svoje utrujene suhe kože na obrazu ne bi nikoli zamenjala za bleščečo in napeto, ker bi to pomenilo, da bi jutra namenila koži,  namesto da se z vnukom igram skrivalnice zaspanega medvedka.

Svojih kratko postriženih nohtov ne bi nikoli zamenjala za dolge barvne čudeže, saj z njim ne bi morala kopati po vrtu in pacati z barvami, lepili...

Sem kar sem. 

Moj svet je svet razkuštranih glav, smejalnih in drugih gub, nenaličenih obrazov, svet domačih slaščic, pravljic,svet brez pretvarjanja...

Tu sem srečna. 

Nikoli, ampak res nikoli in nikdar ne pozabi kdo si.
In prav zaradi tega razloga, se danes družim s škratki, ki bodo obarvali moj dan mavrično...
Vabljeni v knjižnico Lenart ob 16. uri...