...poučna ekskurzija po BELI KRAJINI...

Bele breze, beli kamni, bela narodna noša - Bela krajina

Družba na avtobusu je bila že zgodaj zjutraj razigrana in obetalo se je polno smeha, obljubljene destinacije naše vodnice Majde,  pa so  vse skupaj le še popestrile...
Prvi večji postanek, da pač ne omenjam jutranje kavice in posledično manjše postanke, se je zgodil ob luštni zgodbici živega muzeja gradu Struge...
Doživeli smo res topel sprejem, saj sta nam gostitelja gradnica Eleonora in  kovač Borimir izrekla dobrodošlico pred gradom in povabila v atrij ter  pozdravila  z zgodovino in anekdotami po starem kranjskem običaju... v črni kuhinji, sta nas pogostila s koščkom kruha in salame ter kupico cvička, ki jih je bil pri njih stoletja nazaj za dobrodošlico vedno deležen vsak gost na gradu.

...zabavno druženje se je nadaljevalo v kovačnici - z delujočo kovačijo, v kateri nastajajo pravi viteški oklepi...

V kovnici denarja, smo bili seznanjeni o zgodovini denarja, v kovnici pa  naskrivaj še vedno kujejo renesančne denariče in pripovedujejo zgodbo o čarovniji denarja in urokih, ki se uporabljajo še dandanašnji dan...
Vsaka od sob je ozadje zanimivim zgodbam iz naše preteklosti.
Ob prihodu v prvo nadstropje,  smo se sprehodili od renesančne deželne pisarne in se  seznanili z zgodbo o upravni ureditvi naših krajev , zatem pa  skozi lovski salon s trofejami Janka Kukca. Sledila je  soba baročne jedilnice, orožarna na Strugi, kjer smo slišali  Borimirovo pripoved o viteštvu in bojevanju. Naš Dani pa se je  oblekel v viteški oklep.

 Ogled smo zaključili, ko nam je  Eleonora zapela pesem.

 Nadaljevali smo v šoli in to ne v šoli današnjega časa, ampak v šoli , kjer je poučevala stroga tovarišica učiteljica in smo pozdravljali s sloganom " za domovino - s Titom naprej". 
Ideja o šoli se je najprej porodila Toniju Gašperiču. Nastala je iz želje obiskovalcem prikazati Belo krajino na drugačen in zabaven način. Brihtna glava v svoje klopi vabi vse tiste, ki bi si radi ogledali, kakšen je bil pouk, pred več kot 50 leti. Učna ura, ki traja 45 minut, predstavlja dediščino Bele krajine,  ob koncu ure učenci prejmejo tudi IZPRIčEVALO z  imenom in priimkom kot dokaz, da so osvojili osnovno znanje o deželici med Gorjanci in reko Kolpo. spričevalo. V razredu seveda vladata red in mir, sicer zapoje šiba ali pa se kleči na koruzi. V naši skupini,  seveda vseh pet fantov ponavlja razred.
 V stari, že vrsto let prazni osnovni šoli, so uredili razred, da je približno takšen, kot so bile učilnice v petdesetih letih prejšnjega stoletja. 

Šolska ura je minila vse prehitro, bilo pa je poučno in seveda v prvi vrsti nasmejano...
Nasmejano je bilo tudi na  domačiji Prus s Krmačine pri Metliki, kjer je gospod Jožef izžareval vedrino prijetnega življenjskega utripa. Tri generacije so pod pod eno streho in  simbolizirajo vinogradniško tradicijo družine...

 Na Prusovi kmetiji dajejo velik poudarek kakovosti vina. Pridelujejo vse kategorije vin: od penine do mirnih vin rednih trgatev pa tja do predikatov, kot so pozna trgatev, izbor, jagodni izbor, ledeno vino, suhi jagodni izbor in tudi  posebnost, slamnato vino – vino iz sušenega grozdja.
Takšni rahlo  rdečelični  in še bolj polni smeha, že zaradi hudomušnih pripomb našega gostitelja, pa smo  se odpeljali najprej na pozno kosilo in sladico v restavracijo Prepih  in  v poznih  urah smo polni vtisov prispeli domov...

Bilo je zanimivo, vmes rahlo čarobno in če sem pozabila omeniti, mi je Eleonora podarila žebelj izpod Borimirovega nakovala in zdaj tuhtam, le kaj naj zabijem, da bo večno držalo, saj ima magično moč...