Spominčica lahko raste eno leto ali več let, kar je odvisno od tega, ali je vzgajana v lončku ali v vrtu. Barva njihovih cvetov je tako značilna, da jo uporabljamo kot prispodobo
za nekaj, kar je zares in samo modro. V njej ni nobenih drugih
odtenkov, ne zelene, ne rdeče, niti škrlatne in niti rumene.
Modra barva je bila v starih civilizacijah rezervirana za posvečene namene.
Modra v svoji pestrosti lahko vzbuja dvoje nasprotujočih si razpoloženj: svetli, jasni modri toni nas spodbudijo, razveselijo, kot nas razvedri modro nebo poleti; odtenki, v katerih je kanček rdeče, pa vzbudijo občutek miru ali celo melanholije. V prvo, vedro skupino modrih cvetov gotovo spadajo spominčice, med predstavniki drugačnih, »žalostnih« modrih odtenkov izstopajo sivke, jesenske astre, krvomočnice...
Modra barva je bila v starih civilizacijah rezervirana za posvečene namene.
Modra v svoji pestrosti lahko vzbuja dvoje nasprotujočih si razpoloženj: svetli, jasni modri toni nas spodbudijo, razveselijo, kot nas razvedri modro nebo poleti; odtenki, v katerih je kanček rdeče, pa vzbudijo občutek miru ali celo melanholije. V prvo, vedro skupino modrih cvetov gotovo spadajo spominčice, med predstavniki drugačnih, »žalostnih« modrih odtenkov izstopajo sivke, jesenske astre, krvomočnice...
Vajeni smo reči, da je modra hladna barva, rdeča pa topla. Ta
povezava
temelji med drugim tudi na praspominu: led je modre barve, ogenj pa
(bolj kot ne) rdeče. Prepričajmo se, ali je to res, na preprost
šolski
način. Vzemimo kovinski plošči in ju prebarvajmo: eno z modro in
drugo z
rdečo. Postavimo ju na sonce in pustimo ležati kratek čas. Ko se ju
bomo dotaknili s prsti, bo modro obarvana hladnejša od rdeče. Zakaj?
Ker
modra barva vsrkava manj svetlobnih žarkov, ki se spremenijo v
toplotno
energijo.
Njeno latinsko ime, ki se ohranja tudi v nekaterih drugih jezikih, je Myosotis
in ni prav nič romantično, izhaja namreč iz grščine, kjer to pomeni
"mišje uho", ker so njeni listki takšne oblike (prevod tega imena
poznata npr. nemščina in angleščina).
Od tujih poimenovanj najbrž vsi najbolje poznamo angleško forget-me-not, ki je bilo zabeleženo že v začetku šestnajstega stoletja in je nastalo kot enostaven prevod francoskega imena.Po nemški legendi je dobila cvetlica ime, ko je Stvarnik
delil imena
vsemu, kar je na zemlji s trudom ustvaril. Poimenoval je vse živali in
vse rastline, potem pa utrujen obstal. Takrat je iz trave preplašeno
zavpila drobna cvetica: "O, Gospod, ne pozabi me (nem.
Vergissmeinnicht)!". Stvarnik se je utrujen ozrl in odgovoril: "To bodi
tvoje ime."
V 15. stoletju je veljalo, da tistega, ki nosi s seboj spominčice,
ljubljena oseba ne bo nikoli pozabila. Šopek spominčic so takrat dame
pogosto nosile kot znak zvestobe in trajne ljubezni. Druga, bolj romantična nemška zgodba, opisuje žalosten dogodek. Srednjeveški vitez se je s svojo damo sprehajal po travniku na obrežju reke. Sklonil se je in ji nabral šopek modrih travniških cvetlic, teža železnega oklepa pa ga je zvrnila in padel je v deročo reko. Utapljal se je, zato je z zadnjimi močmi vrgel šopek dami in utegnil ravno še zavpiti: "Ne pozabite me!", potem ga je pogoltnila deroča voda.
Moja škatlica je deloma posuta s suhimi cvetovi, na pokrovu sicer ni spominčic, so pa z modrino prepletene posušene cvetke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar