Potem, ko nas je že dodobra razvadila pomlad, nam danes vreme kaže, da
zima še ni rekla zadnje besede.
Jutranje temperature okrog ledišča, danes je ponekod sneg pobelil travnike.
In spomin se vrnem v dobre stare čase, ko sneg v aprilu ni bil redkost. Leta 1985 se spomnim, usodnega 15. aprila, ko sem zaradi snežnega meteža spremenila svojo usodo.
Tistega dne sem šla na Partizanko ( to je bil počitniški dom na Pohorju( Mala Kopa), kjer sem delala zimsko sezono kot kuharska pomočnica v rosnih najstniških letih) , samo po plačo, preden sem nameravala nadaljevati študij.
Toda zaradi snega sem ostala ravno toliko, da sem spoznala partnerja, s katerim sem na horuk ustvarila družino.
Je že moralo tako biti...
Vendar danes ob pogledu skozi okno, ni nič kaj optimistično, vsaj kar se rastlin tiče...
In če so ljudje pred tednom ali dvema že veselo odlagali dolga oblačila, se sprehajali v kratkih hlačah, pa v teh dneh iz omar vlečemo puloverje, jopice...
Vem, da bodo mnogi spet okrivili Američane, mogoče celo vesoljce, iskali raznorazne zarote, meni pa to daje vedeti, da je vreme na dolgi rok pač muhasto. Če ne verjamete, si oglejte povezavo o hudih in milih zimah.
Ker pač lahko le nemočno zremo skozi okna in upamo na boljše vreme, sem se po včerajšnjih vtisih delavnice, lotila predelave kavbojk . Jaka je žrtvoval svoje prvi, sicer že odslužene, kar se vidi predvsem na kolenih.
Včeraj po delavnici, je tako hitel domov, da je spet prispel na ubogih kolenih.
Za tolažbo sem mu naredila pojšterček, ki se veselo smeji in , ker bo naš Jaka kmalu pristal na listi zobne miške, sem ga opremila z žepom, kamor bo spravil svoj zob, zobna miška pa tudi ne bo imela težav pri dostavi svojega darilca.
Jutranje temperature okrog ledišča, danes je ponekod sneg pobelil travnike.
In spomin se vrnem v dobre stare čase, ko sneg v aprilu ni bil redkost. Leta 1985 se spomnim, usodnega 15. aprila, ko sem zaradi snežnega meteža spremenila svojo usodo.
Tistega dne sem šla na Partizanko ( to je bil počitniški dom na Pohorju( Mala Kopa), kjer sem delala zimsko sezono kot kuharska pomočnica v rosnih najstniških letih) , samo po plačo, preden sem nameravala nadaljevati študij.
Toda zaradi snega sem ostala ravno toliko, da sem spoznala partnerja, s katerim sem na horuk ustvarila družino.
Je že moralo tako biti...
Vendar danes ob pogledu skozi okno, ni nič kaj optimistično, vsaj kar se rastlin tiče...
In če so ljudje pred tednom ali dvema že veselo odlagali dolga oblačila, se sprehajali v kratkih hlačah, pa v teh dneh iz omar vlečemo puloverje, jopice...
Vem, da bodo mnogi spet okrivili Američane, mogoče celo vesoljce, iskali raznorazne zarote, meni pa to daje vedeti, da je vreme na dolgi rok pač muhasto. Če ne verjamete, si oglejte povezavo o hudih in milih zimah.
Ker pač lahko le nemočno zremo skozi okna in upamo na boljše vreme, sem se po včerajšnjih vtisih delavnice, lotila predelave kavbojk . Jaka je žrtvoval svoje prvi, sicer že odslužene, kar se vidi predvsem na kolenih.
Včeraj po delavnici, je tako hitel domov, da je spet prispel na ubogih kolenih.
Za tolažbo sem mu naredila pojšterček, ki se veselo smeji in , ker bo naš Jaka kmalu pristal na listi zobne miške, sem ga opremila z žepom, kamor bo spravil svoj zob, zobna miška pa tudi ne bo imela težav pri dostavi svojega darilca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar